Verjamem, da je vsak na svetu z določenim namenom. Vsaka oseba je unikatna kombinacija sestavin, edinstveno zaporedje značilnosti, karakteristik in darov. Znanstveni izračun verjetnosti, da se nekdo sploh rodi, je 1:400 trilijonov. Se pravi, procentualno je veliko več možnosti, da zadaneš na loteriji kot “slučaj”, da si se rodil. V tem zavedanju, da si pri tako majceni možnosti obstoja, vseeno prišelali prišla sem, si prav zagotovo želiš vedeti, zakaj je temu tako?
Spodnja slika je nastala v sklopu skupinske razstave Ženska duša nekaj let nazaj. Slika pa ne govori le o ženskah, ampak ljudeh nasploh. Menim, da je namen našega bivanja tukaj nek dar, poslanstvo, poetncial, dharma ali kakorkoli že to imenujemo, ki smo ga prinesli s sabo, znotraj sebe. S tem, ko spoznavamo sebe, se učimo kdo smo, se nam postopoma izoblikuje tudi slika, kako se ta naš delček, naš prispevek, uvršča v neko večjo sliko sveta.
Ta naš notranji namen, ki smo si ga zadali za eno življenje, je na sliki upodobljen v obliki diamanta. Diamant vedno je, že obstaja sam po sebi, naša misija je, da ga odkrijemo, sprejmemo in živimo. Prevečkrat smo ujeti v zgodbe, kaj bi naj počeli in kaj se splača delati v življenju. Ob tem popolnoma prezremo, kaj nas veseli, v čem smo dobri in kje se zares začutimo. Skušamo se popraviti do mere, da bomo ustrezali nekim družbenim normam in medtem, ko želimo obvladati razne veščine in se popravljamo “nekaj”, pozabimo na tiste darove, ki smo jih prinesli s sabo in jih ne razvijamo. Želimo biti popolni v vsem, namesto da bi se izmojstrili v naših potencialih.
Mislim, da imamo več teh diamantkov, eni so nam skupni in bi jih želeli razvijati vsi: sočutje, komunikacija, obvladovanje čustev, medsebojni odnosi,…. Potem pa so tu še diamantki, ki jih ima vsak posameznik zase: talenti kot npr. smisel za umetnost, pisanje, medicino, vrtnarjenje, poučevanje,…
Ta notranji občutek sebe, samo-sprejetja, samo-zavedanja, samo-ljubezni, ko delaš kar rad počneš, ko si obdan z družbo v kateri se dobro počutiš, ko se konstantno razvijaš, ta občutek je res žareč, taka notranja iskra in ta diamantni blišč, se mi zdi dobra prispodoba za to. Verjetno poznate kakšno osebo, ki kar razsvetli prostor s svojo prisotnostjo, ne zaradi svoje izpostavljenosti, ampak zaradi tega kar oseba je, ker oddaja takšno energijo, no to je ta diamant 🙂
Perspektiva, da ima vsak svoj diamant, nam ponudi tudi zavedanje, da smo vsi pravzaprav v tem smislu enaki, vsak je doprinos nečesa na ta svet, nihče ni več ali manj od drugega. Besedo heirarhija lahko tako črtamo iz besednjaka in jo zamenjamo za besedo sodelovanje, besedo odnos pa lahko na novo definiramo kot pomoč en drugemu, da čim bolj izbrusi svoj notranji diamant.
Kakšen pa je tvoj diamant? Je že izbrušen? Koliko svoje diamantnosti daješ v svet? Kako pomagaš drugemu do njegove dimantnosti?
Slika je na voljo za nakup tukaj.
Dodaj odgovor