Včeraj sva imeli s prijateljico v varstvu psa. Zanimivo je bilo opazovati njegovo žalost in obup, ko je lastnik zapustil hišo. Podobno kot otroci, ko jih pelješ v vrtec pa mislijo, da mamica nikoli več ne bo prišla nazaj in bodo ostali v tistem okolju za vedno.
Samo ena misel nas lahko postavi v takšno čustveno stanje, da že skoraj mislimo, da je z nami konec. S prijateljico sva vedeli, da bo lastnik psa prišel nazaj ob določenem času in da ni logičnega razloga, za tolikšno vznemirjenje, pa vendar je kuža obtičal v prepričanju, da ostaja sam. Zaslepljenost v tej bolečini zapuščenosti mu je je onemogočila, da vidi vse kar mi je na voljo v novem okolju, ljudje, ki bi se z njim igrali in stvari, ki jih lahko razišče.
Kako pogosto smo tudi sami v takšnih utvarah? Vidimo samo eno možno rešitev, ki nas bo peljala do željenega rezultata. Fokus polagamo na tisto eno osebo, en in edini kraj, kjer bi lahko živeli, en poklic, ki bi ga lahko opravljali. Kot da gledamo skozi tunel, kjer je na koncu le ena lučka, če pa bi se ozrli naokoli, bi videli, da je na voljo širni prostor in da nam morda niti ni treba čez tisti tunel, kjer si sami ustvarimo dramo.
Bojimo se zapustiti službo, ki nam ne odgovarja zaradi “varnosti” rednega prihodka, morda bomo izgubili prijatelje sodelavce, kaj bodo pa starši rekli, kaj če bomo na slabšem kot smo bili. Ali so tudi druge opcije? Kaj če odkrijemo svojo sanjsko službo, nove zanimive ljudi, morda si privoščimo dopust in odpotujemo na počitnice, kjer spoznamo bodočega partnerja? Nešteto možnih verzij je, ki se lahko realizirajo.
Včasih smo osredotočeni le na eno stvar in sploh ne vidimo kaj vse nam je na voljo.
Kot kuža, ki sva ga pazili in je bil osredotočen le na misel “lastnik me je zapustil in ne pride nazaj”. Ne samo, da je to bila pravzaprav laž, saj ni razumel celotne situacije, ampak je hkrati tudi zamudil priložnost se imeti lepo. Ves čas čustvene bolečine, telesnega stresa in čakanja ni opazil novega okolja, ljudi in igrač, ki jih ima na voljo.
Vsekakor je normalno občutiti žalost, žalovanje, jezo, kadar privre na plan, ampak če opazimo, da je to naša izbira kot vzorec na dolgi rok, potem nas to oropa življenja in vsega kar nam ponuja. Ali lahko pogledamo naokoli in opazimo nove priložnosti? Lahko resnično stopimo korak nazaj in opazujemo vse okoliščine, ki nas vseeno podpirajo in nove možnosti na katere prej nismo pomislili?
Podobno se zgodi tudi pri slikanju. Včasih smo obtičali za platnom in ne vemo kako naprej. V taki situaciji je dobro stopiti kak korak nazaj in pogledati naš izdelek z distance, tam se lahko odločimo, kaj za nas deluje in kaj ne. Pravzaprav bi to priporočila večkrat tekom kateregakoli ustvarjalnega procesa. Tudi sama pogosto samo sedim in nekaj časa z oddaljenega mesta opazujem platno, vse dokler ne začnem dobivati novih idej in tiste prave jasnoti, kakšna bo moja naslednja slikarska poteza. Takrat se vrnem k platnu in nadaljujem.
Dodaj odgovor